»Kukavice pojejo z vseh gozdov naokrog / in tožijo za bitjem, ki ob meni hodi / kakor senca in ne more spregovoriti. / A jaz mu svojega glasu ne morem dati. / Samo enega imam, ki ne prevpije tišine, / seme v veter seje in le upa, da kje vzkali / Ves svet potrebujem za sebe, kakor da sem morje. / Ker je človek slabotno bitje. Najbolj ranljiva / je v njem podobo tistega, po čemer je.«
»Imamo v vseh agregatnih stanjih duše glas. Včasih se mora skriti, včasih uporabiti šifre, pogosto je ujet v kamen, najdemo ga pod zemljo in na nebu. Glas moje duše je glas vseh, ki živimo polnokrvno, in je glas, ki ne more ždeti v tišini, ki ne zna onemeti pred obrazi krutosti človeka. Je glas, ki umolkne skupaj z vesoljem. In nič prej.«
»Ob njem sem si zaželel, da bi zbirka Pesmi za kukavice izšla neomadeževana od časa, v katerem je nastajala, tudi neomadeževana od rok vseh tistih, ki predstavljajo knjižni sistem in literaturo nasploh, stran od ljudi, ki brezbrižno hodijo po sredini ceste. Za kukavice, je moj polis.«
»Razumem, da se ne bodo vsi strinjali z mojo odločitvijo, vendar se mi preprosto ne zdi prav, da bi v zdajšnjih razmerah sprejela novo pogodbo z izraelskim podjetjem, ki se javno ne distancira od apartheida in ne podpira pravic palestinskega ljudstva, kakor so jih določili Združeni narodi.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju